1. poglavje

Sonce je neutrudno pripekalo na hladno streho spominskih vežic. Truma lepo urejenih, a povešenih obrazov se je stekala k vhodu pokopališča. Običajno vedra skupina dijakov se je ovila v molk. Profesorjem je zastajal dih, z vsake strani neba se je širila tragična vest. Ustavile so se modre misli, tiho prerekanje, veselo prigovarjanje, še celo veter je zastal v pogonu. Ura se je bližala enajsti, pogrebni sprevod se je komaj pričenjal. V črno oblečeni pogrebci so tolažili prisotne in se pripravljali na začetek ceremonije. Le kdo bi si mislil, da se bo na tako jasen dan brez oblačka treba poslavljati od mladega življenja?